Fika för alltid!

(1. del: http://nadjin-mozaik.blogspot.com/2012_06_01_archive.html)


NADALJEVANJE!

Matthew me prijazno pospremi na letališče, rekoč, da je nevarno, da taka punca sama hodi po velikem mestu. Kljub temu, da se na začetku upiram, saj sem vendar velika in samostojna, sem mu na koncu nadvse hvaležna, da je vztrajal. Navsezadnje namreč v nekem kotu na tleh presediva kar uro in pol. Niti pomislila namreč nisem, da avion ni avtobus, kjer izstopiš, ko prispe na postajo. Ob prijetnem pogovoru je, na srečo ali nesrečo, čakanje minilo kot bi mignil.

Prihaja! Klemen! :) V garderobi poberem in se oprtam z vso svojo kramo, nato pa jo popihava nazaj na Švedsko. V Lundu naju na postaji že čaka Andreas in naju v svojem top šit VW odpelje do svojega stanovanja. Čeprav smo se ravnokar vrnil s tabora, naju je prijazno sprejel. Poln švedskih, etiopijskih in slovenskih zgodbic je zopet ustvaril prijeten večer. V teh štirinajstih dneh mi je prav on na tako simpatičen način predstavil kulturo v kateri se nahajam.

Najina pot pa naju že kliče naprej in že naslednje dopoldne sediva na vlaku za Kalmar. S CSjem v Kalmaru se nekako ni izšlo, še tiso zadnje upanje se na vlaku izkaže, da je bil nesporazum. Toda ne pustiva se zmesti že takoj na začetku, tu sva in raje uživava v čudovitem mestecu.

Med sprehajanjem po mestu poskušava najti še bombico za gorilnik. Andreas naju je opozoril, da jih ne prodajajo kar povsod, Švedi namreč dajejo res velik poudarek varnosti. Bova že! Zaenkrat imava še kruh in paštete! Ob obali poiščeva klopco in si privoščiva večerjo. Medtem naju presenetita dva fantka, ki pridrvita mimo naju in skočita v morje (midva sva v jaknah!). Njun očka, nama razloži, da je sicer malo mraz, a sta si fanta zaželela večernega kopanja. Povsem logično, ja :) Pravi, da je to najverjetneje vpliv iron man tekmovanja, ki se je tam odvijal ravno prejšnji teden.

Začelo se je večeriti. Poiskati bo potrebno prenočišče. S sabo imava spalke, plahto in nekaj hrane, vse ostalo sva zaklenila na železniško postajo. To je namreč edino kar človek potrebuje pa še bolj svobodno se lahko gibaš, kar je glavno.
V življenju se mi je že večkrat, kot tudi takrat, v misli prikradel tale citat: Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka? Poglejte ptice neba! Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče hrani. Ali niste vi več vredni kot one? Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za en sam komolec? In za obleko, kaj skrbite? Poučite se od lilij na polju, kako rastejo. Ne trudijo se in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen kakor ena izmed njih.. Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, mar ne bo mnogo bolj oblačil vas, maloverni?

 Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ ... Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo. (Lk 12, 25-34)
Ne daleč stran od klopce je majhna lesena hišica z verando (na sliki). Kaj ko bi prespala na verandi, če slučajno dežuje, je Klemnov predlog. Prav! Ko sva tam, pritisne na kljuko in glej ga zlomka, vrata se odprejo in prikaže se razkošen WC. Spogledava se, nasmehneva, oba sva enakih misli.Odlično! Tekoča voda, WC, luč pa še vrata se zaklenejo. Ne moreš si želeti nič drugega. Zjutraj je sicer nekdo trkal po vratih, a preden sva se zavedala, je že nadaljeval svojo pot.

Naslednji dan se odpeljeva do pristanišča in odjadrava na Gotland. (Pravzaprav se tja odpeljeva s trajektom.) V bližnjem parku postaviva bivak, vanj zloživa stvari in se odpraviva raziskovat. Niti slutila nisva, da se nahajava na tako čudovitem otoku.

Na morju vihra nevihta, sonce zahaja in galebi se borijo, malo z vetrom, malo z vodo. Sedim na obali in si želim čim globje vtisniti vsa občutja. Slika namreč ne bo nikoli taka, kot je sedeti tam in v polnosti čutiti stvarstvo z vsemi svojimi petimi čutili.

Odpraviva se naprej. Bolj kot se približujeva središču dogajanja, vedno več ljudi je oblečenih v srednjeveška oblačila. Le kaj se tu dogaja? Prav nič nama ni jasno! Za mestnimi vrati se je ravnokar končal viteški turnir, prečkava most in zaideva na srednjeveško tržnico.

Pa recite, da mu tale čepica ne pristoji!

Na travniku za mestnim obzidjem se na pobočju zbirajo ljudje, izgleda da se bo kmalu začel šou. Tudi midva se usedeva. Zazdi se mi, da nekako ne paševa sem. Kot da sva nekje, morda na trajektu, pomotoma pritisnila na gumb, pod katerim je pisalo "časovni stroj".

Okrog naju so ljudje oblečeni v dolge obleke, ogrnjeni s plašči, s smešnimi čepicami na glavi, nekateri izgledajo kot menihi, stvari imajo pospravljenje v pletenih košarah in moški poleg naju pije pivo iz kravjega roga. Toda vse se tako čudovito sklada z mestom, ki je obdano z obzidjem in zelenjem, znotraj njega pa kar nekaj ruševin cerkva.

Stemnilo se je in postalo je hladno. Odločiva se, da se na poti proti najinemu bivaku ustaviva še nekje na toplem in spijeva kozarček ali dva. V spalko se namreč ni nič kaj prijetno skobacati, če si ves premražen.
Vrneva se pozno, ura je že krepko čez polnoč. Šele ko sva nekaj metrov stran, se nama v misli prikradejo čudne misli. OJOJ... pravzaprav sva pustila čisto vse, razen dokumentov in tehnike, sredi parka pod plahto. Kako genialno! Vendar je bilo vse tako kot sva pustila. Priznam, da sem se na Švedskem počutila povsem brezskrbno, torej je le nekaj vreden njihov trud za varnost. Safty first!

Pot nadaljujeva proti severu otoka. Hm...tam ni prav nobenega primernega prostora za preočitev. Neke zasebne parcele. Na koncu pomola zagledava hišico. Bi bila najina? Vrata so odprta, pokukava noter. Savna na pomolu. Krasno! Šele popoldne je, zato se bova raje vrnila zvečer. Toda na žalost so zvečer vrata zaklenjena in pristaneva nekje v visoki travi med grmovjem. V glavah pa imava že načrt za naslednji dan.

Sposodiva si kolesa in prtljago pustiva kar tam v garaži. S trajektom se odpeljeva na majcen otoček, ki na severu skriva naravne znamenitosti. Pa tudi sicer je sam otok zelo lep, prav prijetno je v tako čudovitem sončnem vremenu kolesariti po njem. Le kolesi sta ... no ja ... malo preveč mestni. Sive ceste naju vodijo preko gozdov, travnikov, kamnitih obal, mimo mlinov na veter, ribiških zaselkov, vsake toliko jo prekrižajo radovedne ovce, na koncu prispeva do . . .

 . . . drugega konca otoka, kjer naju vztrajno čakajo kamniti bloki. Ustaviva se, splezava nekoliko višje in uživava v vetru in veličini.

Prostrane in veličastne (no . . . ti bloki ravno še ne dosegajo takih presežkov) v meni vedno vzbudijo nek posben občutek. Kanjoni, puščave . . . To so kraji, kjer bi lahko v tišini, kar nekaj časa prisluškovala tišini in zrla v daljavo brez kakršnegakoli razloga.

Na poti nazaj se ustaviva pojeva večerjo, odigrava še eno vikinško igrico "kubb" (kot lahko vidite na sliki, so mi leta izkušen prinesla veliko premoč ;) hihi) in ugotoviva, da je pravzaprav vseeno, če prenočiva kar na otočku. Tako ali tako bova spala nekje zunaj in prav vseeno je, če to storiva tu. Morda bo tako še bolje, saj otoček res ni kaj preveč obljuden.

Zavijeva z glavne ceste in med drevesi opaziva dokaj zapuščen vikend. Tukaj najbrž že dolgo ni bilo nikogar, verjetno se tudi to noč ne bo vrnil. Na vrtu postaviva bivak in si ob sprehodu do jezera nabereva suhe veje. Zakaj ne bi imela danes večera ob ognju? In polni luni?

Vrneva se v Visby in želiva naprej v Stockholm.
Morje je tu precej mrzlo, zato ne bo nič z nadvse potrebno higieno. Jaz obupam že prej (mrzla voda res ni moja najljubša stvar) in se niti ne preoblečem v kopalke, Klemen pa se ne vda (če drugi lahko, bom pa tudi jaz!) vse dokler ne pomoči v vodo svojega palca na nogi. Raje se še zadnjič sprehodiva po tem čarobnem mestu, ki naju vedno znova očara.

Vidite s kakšno lepoto nama je postreglo sonce?

Zaradi srednjeveškega dogajanja je večerni trajekt poln. Seveda nisva prej pogledala kdaj so odhodi in si mogoče rezervirala prostor. Bo že, saj imava čas. Naslednji odrine čez 5 minut in midva sva 33. v čakalni vrsti.Tako nerealna optimista pa že spet nisva. Imava že karto za naslednjega. Oh ne! To ni dobro! V Stockholmu bova sredi noči, zaenkrat pa še nimava ideje kje in kako bova preživela noč in vse naslednje. Greva raje na tistega ob treh!? Tako bo bolje. Tam bova vsaj zgodaj zjutraj in mogoče lahko vmes še malo zaspiva.

To je najbolj grozno jutro. Sama sreča, da nisva konfliktna človeka. Imava namreč najbolj idealne pogoje za prepir, kar si jih lahko zamisliš. Okrog šestih zjutraj uspeva priti do centra glavnega mesta. Vse je zaprto. Na tleh so smeti. Nikjer nikogar. Lačna, umazana in zaspana sediva na klopci. Mimo priskaklja zajec. Ojoj! Konec je z nama! Ne! Ne blede se nama, res je zajec. Medtem uspeva najti hostel in takoj, ko se odpre, vstopiva. Voda! Hrana! Postelja! (Umila se nisva že nekaj dni, pozabila sva jesti večerjo in spala sva 2 uri.)

Žal imajo vse zasedeno. No ja... ali pa bi bilo ravno v eni sobi še prostora za dva. Aleluja! Soba je malo dražja (pravzaprav . . . kar precej draga), toda v tistem trenutku to ni prav nič važno. O kako okusna je pašta (tudi sicer je Klemen odličen kuhar) in kako osvežujoč tuš. Kot ustreljena za nekaj ur popadava v posteljo. Tako! Zadostila sva prvi stopnički Maslove lestvice. Sedaj lahko nadaljujeva.

Med potikanjem po mestu, se za najinimi hrbti zasliši znan jezik. Slovenščina. Nekaj časa napenjava ušesa, če prav slišiva, nato pa se Klemen obrne in... preostanek popoldneva sva preživela v družbi Eve in Miha.

Zanimiva zgodba o potopljeni in za nekaj časa izgubljeni ladji Vasa. Glasbeni muzej v katerem vsekakor ne manjka Abba. Kraljevi muzej. Mestna hiša. Kraljeva konjenica. NASina razstava v tehničnem muzeju.

Kar nekaj časa je trajalo, da sva razvozlala uganko metroja. Talenta pač :) Postaja se pravzaprav nahaja v dveh nadstropjih! Eno pelje v eno smer, drugo pa v drugo, zato nama ni nič jasno.

Do štadiona se nama ne da peš. Greva raje z avtobusom. Par postaj pa bova tam. Ammm... ni tisto tam štadion? Pritisni stop! Kam gremo?! Na avtocesto! Ojoj :) Kje sva spet? In stop znak je vztrajno gorel dokler nismo prispeli do vasi. Obrobje Stockholma. Obvezno je potrebno videti tudi to. Upam le, da pelje kakšen avtobus še nazaj, saj je že pozno popoldne. Tako prečkava cesto in na postaji obsediva za dobro uro.
Verjetno mi ne boste verjeli, toda ponavadi res nimam takih težav z javnimi prevozi in orientacijo v mestu.

Še ena zanimivost. Na najinem jedilniku je bil vsak dan obvezno Kanelbulle. Včasih celo za kosilo.

Andreasa zanima kako se imava in povem mu, da sicer res super, a sva v zelo dragem hostlu, ker ni nikjer nobenega CS. Pravi, da lahko vpraša kakšnega skavtskega prijatelja, če bi naju gostil. Tako naslednje tri noči preživiva pri Shireen in Sebastianu. Kako bi lahko pozabila omeniti prisrčnega kužka Nikkija? Prisrčen in kosmato mehek je le na prvi pogled. V resnici pa je najbolj razvajen in nadležen pes na svetu! GROZNO! Na najino veliko veselje naju je pustil pri miru vsaj ponoči.

Med zabavanjem v Tivoliju, (Prav zanima me, iz kje izvira ta beseda*. Tako se namreč imenuje tudi zabaviščni park v Kobenhavnu in park v Ljubljani ter morda še kje.) imava čas na dolgo in na široko razglabljati o vsem kar leze in gre. Najin pogovor tako nadaljujeva v dnevni sobi, medtem ko nam Shireen pripravlja Kottbular. Pogovor? No ja, debata se je kar razvnela, tako da slpoh ne opaziš več kaj se dogaja okrog tebe.
Med večerjo zato Shireen zanima, če sva se prej kregala. Kregala? NE! Seveda ne! Ji odgovoriva z nasmehom. Pa jo zanima o čem sva tako vneto govorila. O poroki. O tem ali bi se ali ne bi poročil. Začudeno pogleda in previdno vpraša, če sva skupaj :) Ne, nisva!!! Sva bila . . . nekoč. Sledi še nekaj šal in smeha na to temo in večer se razvije v prijetno druženje. Še dobro, da sva v zadnjem trenutku spremenila plane (sicer ne po najini volji) in ostala še eno noč.

Opazite ta super sladoled z mrvicami? Meni so kar malo potegnile skupaj usta. Zakaj? Na voljo so 3 vrste mrvic s katerimi ti lahko posujejo sladoled. Želela sem pisane in ne vem kaj mi je bilo, morda bi temu lahko rekli trenutek zmedenosti, da sem izgovorila besedo (pojma nimam katero), ki pomeni te nagravžne črne mrvice. Če se je pa slišala tako, kot da pomeni lepe pisane mrvice. Bile so take, kot imajo Danci svoje super okusne črne bonbone. Prav take! Fuj in fej!

Leživa na vlaku in čas je, da v telefon vstavim slovensko sim kartico. Morda mi je v tem času kdo kaj pisal na tisto številko. Trrrr trrr SMS, Anka: Hoj! Sem šla z Danske še malo na Švedsko. Sem v Göeteborgu, če bosta kje blizu sporoči. Lepo se imejta!
A!? Kako fino, tudi midva sva ravnokar namenjena tja. Hitro odgovorim, ker ne vem kdaj sem prejela ta SMS. Sedaj je ravno na poti nazaj na Dansko. Škoda, zgrešili smo se le za nekaj ur.
Toda... potrebuje nekaj nasvetov, pogovor, poleg tega pa tudi ne ve kje bo to noč spala. Hitro vprašam najinega CS in pravi da lahko pride še ena. Odlično! Anka obrne in kmalu se vsi skupaj srečamo v baru, na CS srečanju, kjer igramo družabne igre. Pri Veru (je pol japonec pol finec, živel je v Stockholmu vendar se je pri 20. odselil v Göetheborg in se preimenoval v Ver Takeo, če obrneš okrog se prebere take over) doma, v dnevni naletimo še na dva Avstralca. Ni panike, 5 ljudi v ne preveč veliki sobi. Važno da je in da je zabavno.
Najzabavnejši del šele sledi :)




Anka in Ver sta odšla ne sprehod, nam pa se ne da, saj zunaj rahlo dežuje. Gledamo tekmo ragbija, neke avstralske lige. V stanovanje vstopita punca in fant. Nihče nič ne reče. Mi se le malo čudno pogledamo, ker nihče ne ve točno kaj se dogaja. Hodita gor in dol, nekaj prenašata, vstopita tudi v dnevno sobo in začneta podirati omaro. Kaj? Začuden smeh :) Eden od fantov za vsak slučaj pošlje SMS Veru, morda je pametno, da ve kaj se dogaja v njegovi dnevni sobi. Odideta. Punca se vrne s stolom in s stropa sname luč. Stvar postaja vse bolj smešna, posebno ob hudomušnih izjavah. Kasneje nam Ver pove, da sta šla narazen in je prišla po svoje stvari. Pobrala je res vse! Tudi magnetke na hladilniku in prtičke. Prepričal jo je le, da velike jedilne mize res ne bo mogla stlačiti v svoje novo malo stanovanje. Aja, morda lahko omenim tudi to, da ne mara CS, če kdo še ni opazil.

Moram priznat, da jo najbrž kar razumem. Ver ima kar naprej doma polno CS. Dobesedno polno! Tudi zvečer se druži z ostalimi CS v mestu - domačini in prišleki. Razmišljala sva o psihološkem profilu takega človeka. So to ljudje, ki so sicer nadvse družabni in ves čas želijo biti v družbi ljudi, vendar se ne morejo oz. se ne želijo "vezati" na neke stalne prijatelje in z njimi poglabljati odnosov? Je to le kratkoročno zadovoljevanje potrebe po bližini? Ljudje se namreč nenehno menjavajo. Vzpostaviš prvi stik in greš. Pretirane globine ni. Prav tako vztrajnosti. Tisto, ko ti pri prijatelju nekaj ni všeč, zopet je naredil isto, točno si vedel da bo naredil točno to pa ga vseeno ne boš poslal nevemkam. Zakaj? Ker je tvoj prijatelj!

Anka in Avstralca odidejo, mi pa si naredimo kosilo. Fanta se kanček pozabavata na račun moje občutljivosti na pikantno hrano. Kaj morem, če nikoli ne uporabljam pikantnih začimb. Kljub temu moj jezik preživi! Juhej!
Zvečer se nam pridruži Italijan in, da ne bomo cel dan v stanovanju, se povzpnemo na bližnjo razgledno točko.
V kakšen klub tako ali tako ne moreva. Ker sva premlada! Prejšnji večer naju namreč niso spustili nikamor, zato ker imava le 20 let in ne 21. Oh...kdo bi jih razumel.

Če kdo še ne ve, v Göteborgu se nahaja tovarna avtomobilov znamke Volvo. Je tu sploh lahko še kakšen dvom? Seveda je obvezen obisk njihovega muzeja. Ne upiram se. Zakaj bi se? Zakaj bi vedno počela iste stvari in se ne pustila presenetiti, spoznati kaj novega? Kot da ni možno odkriti še kaj novega, zanimivega, navdušujočega. Vsakemu dam priložnost, da me prepriča in nato presodim.
Se vam je že kdaj zgodilo, da nekaj minut pomeni dve uri? Kaj ima to veze z Volvo muzejem? O, zelo veliko! S tramvajem se odpeljeva eno postajo predaleč in zato za nekaj minut zamudiva avtobus do muzeja. Ker je nedelja vozijo bolj poredko in zato čakava celo debelo uro. Nato pa še eno uro, ko se po ogledu želiva vrniti nazaj. Muzej? Čudovit! Zahvala gre verjetno najboljšemu vodiču na svetu. Na tak način bi si želela ogledati vsak muzej. Od tega bi zagotovo odnesla največ.
Po vrnitvi v Slovenijo se mi je zgodilo celo to, da sem opazila vsak Volvo, ki se je pripeljal mimo mene, čeprav nikoli ne zaznam nobene avtomobilske znamke.

Le kaj odkrijeva v trgovini. Začimbe za čevapčiče. Tam na severu se ob taki najdbi počutiš kar nekako domače, pa čeprav niso tradicionalna Slovenska jed. (Bodo pa morda kmalu :) )

Še eno opozorilo! Če se premikaš proti severu, ne jej kebaba (razen če si v Nemčiji).

Popotovanje se bliža koncu in zopet se usedeva na vlak. Tokrat naju preko polj polnih vetrnic, gozdov in morja popelje v dansko prestolnico. Horuk! Pa sem tukaj že tretjič v enem mesecu. Železniška postaja mi postaja že domača. Tudi pot z metrojem do Idine hiše ni nova. Lepo je zopet srečati znan obraz. Prišla sva sicer v malo napačnem času, jutri je prvi šolski dan. Švedom in Dancem se namreč šola začne že konec avgusta. Zatorej nekaj aktualnih pogovorov o šoli, štipendijah, sistemu ... Večerja z družino in nočni sprehod po okolici.

Ida jo zjutraj mahne v šolo, midva pa v center. Mimo znanega kanala, kraljeve straže do parka, kjer se na obali nahaja znamenita morska deklica, nazaj do kanala. Dovolj bo! Usedeva se v kavarno, uživava ob glasbi, ki se sliši z ulice in se nastavljava toplim sončnim žarkom. Vroče postaja! København ima pri meni status enega lepših in urejenejših glavnih mest. Le še nekaj ur naju loči od leta v domovino. Mami zanima kdaj točno pridem domov in sporoča da je doma več kot 40°C. O-OV! Kaj če umrem od vročinskega šoka?

Spakirava in se posloviva. Odhajam domov. Lepo je bilo! Najprej Skåne, nato neprecenljiva izkušnja svetovnega skavtstva ter nenazadnje spontano popotovanje po južnem delu severne deželice. Še nekaj spominov za pripovedovanje zgodb vnukom ter nekaj dragocenih spoznanj za jutri.
Pa še gajbo pira imam! :)




* Ime Tivoli je italijanskega izvora. V literaturi se večkrat tako imenuje (H)adrijanova vila, ki je stala v kraju Tibur, kasneje Tivoliju. Beseda Tivoli se je razširila skoraj povsod po svetu in pomeni zdaj splošno znano ime za park ali zabavišče, postavljeno v park.