Zbogom tetka

No... pa je le odšla. Tale naša tetka zima. Nekako si šele zdaj upam trditi, da je ne bo več nazaj. Pa saj jo imam rada toda, kar je preveč je pa tudi preveč.

Takole sva se, od zadnje snežne odeje v dolini, poslovili z Dono. Bilo je že dolgo nazaj, toda pomlad kar ni in ni hotela priti.

Na tole umetnino sva naleteli pri sosedovih otrocih.

Doma pa sva ravno ujeli še mami in atija, ki sta se odpravljala na bivakiranje. Kranjska bratovščina ni kar tako.

Za piko na i pa smo še konec aprila odpravili na obljube Triglavskega stega na Pokljuko. Kratke hlače, ki smo jih ravno v tistih dneh potegnili s skritih kotičkov omar, smo morali zopet zamenjati s smučarsko opremo. Snežena cerkev, ki se do konca maše na srečo ni stopila, je bila prav čudovita. Še bolj čudoviti pa topli sončni žarki in misel, da se za nekaj časa lahko poslovimo od mraza in snega.

Zbogom tetka. Upam, da naslednje leto zopet tako obilno natreseš svojih biserov.