Rabutanje banan

Letošnje poletje sem, bolj kot ne, preživela dokaj klavrno, če ga pogledamo s počitniškega zornega kota.
Sicer pa sem naredila vse izpite, bila nekaj dni na taboru, na SMSu in kar je najbolj pomembno in kar me je tudi najbolj zadrževalo v klimatiziranih prostorih med pasjo vročino, napisala sem diplomski seminar in v začetku septembra postala diplomirana biotehnologinja.

Šlo je za las, a kljub temu mi je uspelo, ker mi je moralo uspeti.
Tako smo jo skupaj z bodočima cimrama (seveda obe lahko dobita še kar nekaj pridevkov, kot so: sestra, sovoditeljica, prijateljica . . . ) dan po zagovoru, ko so k nam v vas že prihajali hladnejši dnevi, mahnile na toplo. Zdi se mi, da na najbolj zaslužene in potrebne počitnice v življenju.


Po enem dnevu, se nam je preko Trsta in Barcelone, končno uspelo prebiti do Tenerifov. Prvih nekaj dni je bilo bolj počitniško obarvanih. Kako le ne bi bili, ko pa je jug otoka poln hotelov, hotelskih kompleksov in podobnih reči. Meni prav nič ljubo, toda na srečo sem potrebovala nekaj dni oddiha, zato je bilo v tstem trenutku tudi tak način turizma popolnoma sprejemljiv.

Morda omenim še to, da smo v Barceloni naletele ravno na nek "državni" praznik Kataloncev. Seveda ni bil državni praznik, ker nimajo svoje države, je pa na ulice izvabil verjetno kar vse prebivalce mesta, ki so se oviti v zastave oz. napravljeni v karkoli z rdečo-rumenim črtastim vzorcem, sprehajali po mestu. Želja po osamosvojitvi je res velika.

Ob tem pomislim kakšno srečo smo imeli pred 22. leti, ko nam je na nenormalno miren način uspelo dobiti svojo državo. Lahko bi bili hvaležni za to! Namesto tega pa . . . škoda besed. Vse v mestu je dvojezično ali pa celo samo Katalonsko, obenem je Katalonščina uradni jezik tudi na uradih. Fant iz Madrida je rekel, da bi zelo rad prišel študirat v Barcelono, ker mu je veliko bolj všeč kot Madrid pa se najbolj boji tega, da bi mu jezik delal težave. Zanimivo! Mar ne?

,  

Največja atrakcija juga otoka je zagotovo Siam park. Noro dober vodni park, ki sem se ga veselila že odkar smo se odločile, da gremo sem. Tobogani na sto in en način. Kot bi bila v raju : )
Da pa ne bi bilo vse samo tako zelo zabavno, sem morala tudi preko svojih mej. Nikoli se namreč še nisem spustila po ravnem toboganu. Tako je ob koncu dneva prišel na vrsto tudi tobogan na sliki, s skoraj navpičnimi 28 m. Priznam, na vrhu me je kljub lepem razgledu na okolico, kar malo stisnilo in zašibila so se mi kolena. Izkazalo se je, da sploh ni tako grozno, kot izgleda. Vse skupaj je na obraz privabilo velik nasmešek in zadovoljstvo, da sem poskusila nekaj novega.

Ste že kdaj rabutali jabolka? Ja?!
Kaj pa banane?

























Sledil je še dan na plaži in ležanje v hladni senci palm. Nato pa smo jo mahnile na sever.

Na poti smo se ustavile v Los Gigantes in se nato preko hribovitega predela, spustile do severne obale.
Severni del otoka mi je veliko ljubši, tukaj živijo ljudje in lahko vidiš tudi kaj drugega, kot le hotele. Čeprav se najdejo tut predeli, ki živijo od masovnega turizma in te nadležni gostilničarji kar naprej sprašujejo, če si Nemec ali Anglež.

Slike so iz mesta La Orotava, ki nas je očaral s svojimi čudovitimi vrtovi in arhitekturo.
Morda je k temu prispevalo tudi to, da so (predvsem bogati britanski) turisti začeli sem prihajati že v poznem 19. stoletju.
Jug otoka je za turiste ostal nezanimiv vse nekje do leta 1970.

 Sicer pa smo bile nastanjene v Icod de los Vinos. Kjer se nahaja najstrarejši in največji  "drago tree" (najbrž nima slovenskega imena. latinsko pa je Dracaena draco). Star naj bi bil nekje med 250 in 360 leti.
Ko smo se dopoldne sprehodile do tega drevesa je vse izgledalo, kot da se pripravljajo na neko zabavo in prepričane smo bile, da se bo zvečer nekaj dogajalo. Ko smo se zvečer vrnile, ni bilo nikjer nikogar.

Zadnji dan na otoku smo prihranile za obisk Loro parka. To je zelo lepo urejen park, kjer se čez dan zvrstijo predstave z delfini, orkami, morskimi levi in papigami.
Najbolj osredotočeni pa so sicer na raznorazne fundacije ter vzrejo papig. Njihov obstoj je namreč z izsekavanjem pragozdov močno ogrožen. V parku imajo tudi vrsto papige, ki je v naravi že izumrla.

Največji izziv je bilo zadnji dan nekje pustiti vso prtljago, da ne bi z njo lazile po parku. Nikjer v mestu je nismo mogle pustiti, ne na avtobusni postaji, ne na turističnih informacija, ne v kašnem hotelu. Na srečo smo se dan pred tem, ko smo šle v La Orotavo, ustavile tudi v Puerto de la Cruz in šle tam v neko kavarno z zelo prijazno gospo. Na koncu, ko že nismo vedela kaj bi, smo odšle do nje in edino pri njej smo lahko v tem, oh in sploh turističnem mestu, lahko v njeni resnično mali kavarnici pustile prtljago, ki je res ni bilo veliko. Težko je backpackerjem na krajih z masovnim hotelskih turizmom. Še dobro, da smo bile to pravzaprav samo en dan.

Na poti do letališča, smo se za kratek čas ustavile v glavnem mestu in se malo sprehodile naokrog.
Na sliki je čudovit mestni park.



Trajalo je res neskončno dolgo, da smo se spravili na avion. Čakanje na dnu stopnic, čakanje na avtobusu, čakanje pod stopnicami, čakanje in še malo čakanja.

Končno smo bili vsi na svojih mestih in nato se dva moška z bradami in v črnih usnjenih jaknah, ki sta bila nekam čudno nervozna odločita, da ne bosta letela. Morda je bilo temu kriv telefonski klic ali pa to da so bili sedeži kar ozki za njiju ; ) ne vem. Ko sta stevardesi končno povedala in dopovedala: No quiero volar! No fly, NO FLY!!! Sta pobrala svoje stvari in potem so morali pregledati vso partljago, da nista slučajno česa pustila na avionu. Končno smo lahko odleteli.

V Barceloni nas je čakalo super presenečenje (poleg čudovitega mesta seveda). Naletele smo na največji festival v letu - La Mercé (klik). Lahko bi rekli kranjski teden mladih v zeloooo povečanem merilu. Na žalost smo bile prisotne le prva 2 dneva. Dogajalo se je vse, od tradicionalnih predstav (gradnja človeških stolpov, flamenko), koncerti ala Oliver Dragijević (seveda v španski ritmih), ogromni koncerti za mlade, pa kakšen sinfonični orkester, nadvse zanimivi ulični umetniki, predstava z osvetljenim vodometom. Ni da ni.
Ponavadi se ne vračam nekam kjer sem že bila in se raje odpravim spoznavat nove kotičke sveta, toda če bom imela priložnost bi se zelo rada vrnila v Barcelono (pa čeprav samo za teh 5 dni), ko traja festival. Priporočam vsakemu!

Da je na svoj račun prišel tudi gurmanski užitek, smo si enkrat privoščile tudi tapase in paello.

Vsekakor je vse skupaj popestrilo naše spoznavanje mesta in ogleda turističnih znamenitosti, ki jih pač moraš videti. Gaudí me je s svojim delom resnično navdušil. Prej pravzaprav sploh nisem dobro vedela kdo je (priznam, umetnost me ni nikoli preveč zanimala). Park Güell in La Sagrada Família . . . ohhh . . . tam bi lahko preživel ure in ure. Ko le ne bi bilo toliko turistov.


Imele smo srečo tudi pri izbiri hostla (klik). Tisto noč pred enim tednom se nam je zdel zelo neprijazen, a tokrat smo v sobo dobile skupino prijateljev iz Madrida. Na žalost smo bili skupaj le 2 dni, vseeno pa nam je en večer uspelo it skupaj ven. Drugače pa je čudovit prenovljen hostel kjer nočitev z zajtrkom stane 13€ in je od parka Güell oddaljen 5 min (peš).


Velikokrat rečemo kako majhna je Slovenija. Na vsakem koraku srečaš vsaj znanca, če že ne prijatelja. Meni pa se včasih zazdi, da je tudi Zemlja majhna. (Posebno sedaj po zaslugi globalizacije.) V tistem času je bila v Barceloni Anina sošolka Tamara s prijateljico in skupaj smo preživele eno popoldne. Medtem, ko smo se sprehajale po mestu pa smo na enem od križišč srečale še dve znanki, ena je pravzaprav najina mala sestrična in živi v isti vasi pa se doma skoraj nikoli ne srečamo.


Verjeli ali ne, na koncu počitnic sem imela občutek, da so bile počitnice super in da jih nisem dobršen del preživela pred računalnikom.

Torej še kako drži rek: Konec dober, vse dobro!