Rutina

Rutina me ubija. Zjutraj vstaneš, enkrat lažje drugič težje, navlečeš nekaj nase, WC, jedilnica. Pazim, da se kdo ne zbudi! Zjutraj mi možgani še ne delujejo najbolje, zato zopet isti zajtrk. Kaj drugega tako ali tako nimamo v hladilniku pa tudi časa ni. Joj, koliko je že ura! Hitro zmečem v torbo kar potrebujem ali vsaj mislim, da potrebujem in si hitro zdrgnem zobe ter stečem po stopnicah. Vsako jutro isto!

Do kolesarnice se zbudim že toliko, da lahko uspešno rešim logično in spretnostno uganko. To je najbolj nerutinski del dneva. Nikoli ne vem koliko koles leži na mojem in kaj vse se bo prevrnilo ali me butnilo v glavo. Ko se mi le ne bi vedno tako zelo mudilo. Priznam, jutra niso ravno vrhunec mojega dne.

Sedenje na faksu. Kosilo. Včasih le sendvič, ker ni časa. Vaje. Popoldne pregledaš kaj je novega v svetu. Izmenjaš nekaj besed s cimrami. Pisanje seminarjev, ki jim nikoli ni videti konca. Poročila in priprava na vaje. Morda počitek, odvisno od dneva. Najraje se mu izognem, če se le da. Večerja. Zvečer nekaj športa - plavanje, ples, joga, tek, če imam tak dan . . . ali pa splet, film, pogovor . . . Rutina. Nič drugega. Dneve štejem po rokih za oddajo, izpitih, kolokvijih.

Rutina me ubija. Dnevi so na las podobni eden drugemu in tako lahko se je izgubiti med njimi. Ne vem več kje sem. Tako, kot se otrok izgubi med policami v veleblagovnici. Vseeno mu je ali je na oddelku s pralnimi praški ali testeninami. Zanj so vse police enake, vse kar želi je, da bi našel svojo mamo. Jaz menda iščem sebe . . . ali smisel . . . ali Očeta . . . morda sočloveka. Toda . . . kje sem?

Je danes četrtek ali ponedeljek? Smo konec februarja? Ah ne! Saj sem zadnjič videla cvetoče travnike, verjetno je že maj. Čeprav zopet nosim zimsko bundo, prejšnji teden pa me je opeklo sonce. Maj. Mesec ljubezni, tako pravijo. Potem zagotovo ni maj. Je sploh že kdaj bil? Tudi narava se je izgubila skupaj z mano. Julija smo zakurili v krušni peči, da nas v dolgih rokavih ni zeblo, zjutraj pa sem se namazala s sončno kremo. Kdo je tu nor? Jaz pa še vedno ne vem ali je to moje dvajseto ali triindvajseto poletje. Ravnokar sem bruhala skozi okno drvečega avtomobila. Po tehtnem premisleku in izračunu ugotovim - to je pravzaprav moje štiriindvajseto poletje.

Za poletja mi ni žal. Naj jih bo še dvakrat toliko. Takrat živim. Ni rutine. Ni dnevov. Ni ur in ne mesecev. Takrat sem jaz in splet dogodkov med vzhajanjem in zahajanjem sonca. Vzpostaviš odnos z ljudmi, družbo, naravo, kulturo, sam s sabo. Navda me občutek polnosti in izpopolnjenosti. Smisel. Vsak dan zase ima svoj smisel. Vsak dan prinese nekaj novega. Novo misel. Novo izkušnjo. Nov objem. Nov nasmeh. Nov izziv. Novo avanturo. Novo spoznanje. Nov načrt. Novo idejo. Novo zadovoljstvo. Za vse to se je smiselno zjutraj prebudit. Za vse to je smiselno prebedeti noči. Vse služi nadgradnji - osebnostni rasti, napredku, rasti v odnosih.

Poleti se ne ukvarjam z namišljenimi problemi. Takrat živim realno življenje. Ni potrebe po iskanju smisla. Vse ima smisel! Potrebno je najti prenočišče, zavetje pred dežjem, potolažiti otroka, biti zgled in opora iščočemu najstniku, v trenutku najti plan c, ker sta plan a in b splavala po vodi, zbrat pogum in iti preko svojih meja in miselnih ovir, priskrbeti hrano, živeti in preživeti v skupnosti v dobrem in slabem, reševati konflikte, se skupaj boriti za isti cilj, čeprav so naše poti do cilja različne. V teh intenzivnih odnosih čutim, da živim. Prepričana sem, da sem vsaj nekomu nekaj dala, zagotovo lahko rečem, da sem veliko prejela.

Potovanja. Druga poletna strast. Podaš se v neznano, po najboljših močeh iščeš poti, ki te bodo pripeljale do cilja - nazaj domov. Je to cilj? Ni to le vrtenje v krogu, medtem ko loviš svoj lastni rep in se ti zvrti v glavi? Nesmisel. Kot, da se ne bi nič zgodilo. Ne! Potovanje zame ni funkcija stanja, ampak funkcija poti. Saj že sama beseda nakazuje na to. Torej sem se le nekaj naučila v času svojega šolanja in lahko zapišem: delta potovanja je večja od nič. Veliko večja!

Nočem izpostavljati poletja. Če bi se to dogajalo pozimi, bi bila to zima. A taka so pač dejstva. V preostalem delu leta me rutina posrka vase. Izpuhtim. Ni me. Je le moje telo, ki mu takt narekuje rutina. Zakaj? Nočem! Pritiski okolja, ki so tako spretno zaviti v naglico časa me kdaj pa kdaj ovijejo okoli prsta, tako hitro in spretno, da se niti ne zavem. Večkrat bi se morala malo ustaviti.

Vsake toliko mi zmanjka notranje energije ali pa je čistilka po pomoti potegnila kabel iz vtičnice in prekinila povezavo, preko katere se napajam. Takrat me ujame rutina. Nimam moči, da bi se ji uprla. Naj bo to s povabilom prijatelja na obisk, s predlogom za sobotni izlet, s pečenjem mafinov, kar tako, ker danes zvečer ne bom gledala filma, z ustvarjanjem, s pripravo malo drugačnega kosila, z delanjem snežaka, z usvajanjem nove veščine - naprimer kvačkanajem ali pečenjem kruha, s prebiranjem dobre knjige, s povabilom na pijačo, s sprehodom po bližnjem gozdu, z igranjem družabnih iger, z gojenjem rastlin, z obiskom plesnega večera, s klicem prijateljice, z nočnim sankanjem . . . Oprosti, včasih preprosto ne morem. Kakšen tak teden pa se kaj hitro prelevi v dva, v mesec, ko ne morem niti trzniti. Ugrizniti. Takim mesecem se moram upret! Kakorkoli pa čeprav z vsemi štirimi.

Rutina me ubija. Včasih ni tako hudo, včasih je. Odvisno kako dolgo traja. Potem sem spet jaz. Živim. A ko se me naslednjič loti, najbolje bi bilo takrat, ko mi primaže prvo klofuto ali pa, ko se mi prvič ulije iz nosu, me prosim primi za roko in potegni ven. Ne čakaj tako dolgo, da mi naraščujoča oteklina zamegli vid. Primi me za roko, ne bom se upirala. Morda bo dovolj že komaj slišen klic ali celo pogled. Brca v rit. Samo, da se rešim. Hočem več! Rutina me ne zadovolji.

Dovolj je že polurna sprememba siceršnjega poteka dneva. Toliko, da vem, da nisem sprogramiran robot. Ko se zataknem, me potegni s seboj na kosilo, v kino, na kolo ali rolerje, na izlet, na pijačo, palačinke, sprehod, družabno igro, sedet v park, ležat v travo, predlagaj, da se lotiva nečesa novega, greva v hribe, na sladoled, na smučanje, pokliči, pošlji sms, klikni, kratek obisk, greva delat snežaka, plesat, prinesi mi knjigo, barvice ali volno . . . Karkoli. Spontano. Ne kompliciraj. Samo ne pusti, da ždim in se izgubim. Izgubim med dnevi, ki jim sledim le z raznoraznimi roki (deadline - kako zgovorno), ki so mi jih postavili drugi. Namesto, da bi jih štela s trenutkii, ki imajo vsaj malo potenciala, da postanejo večnost.

Prosim, primi me za roko, ko jaz nimam moči, da bi prijela tvojo. Naslednjič te poiščem jaz. Rutina me ubija.