Prva ljubezen

Nihče ne ve od kdaj, zakaj in kako. Bila je pač tam, odkar sva se zavedala.

To niso bile otroške igrice. Bilo je resno in resnično. Ko bova velika bova zdravnika, mislim da kirurga, imela bova psa, kot ga ima njegov stric - če se ne motim samojeda. Hiša je bila seveda samoumevna. Prav tako vse ostalo. Enostavno, brez kompliciranja, otroško preprosto. Do takrat pa smo se vsak dan dobili na ulici, pri njem ali pri meni, najraje pa za opuščeno sosedovo hišo. Poljub ob slovesu. Tudi odraslim je bilo kristalno jasno, da misliva resno.
Skupaj sva šla v vrtec. Prva stopnička na najini karierni poti ; ) Tam sva se skrivala za zavesami, da naju drugi ne bi gledali, medtem ko sva se poljubljala. Morda sva zaj*** že na začetku. In je to razlog, da sva pristala daleč od kirurgije. On igra saksofon, jaz pa mislim, da mutiram bakterije.
Vsako jutro sva skupaj odšla na avtobus in v razred. Veš, v naši novi hiši bo ena soba samo zate. In z vsakim letom so bile najine poti bolj oddaljene.

Nihče ne ve od kdaj, zakaj in kako. Odšla je, brez da bi se zavedala.

Na koncu so se odselili.
To pa je pravzaprav še vedno moja najdaljša zveza.