Grožnje, ki jih ni
Bilo je takrat, nekaj let po vojni. Stara je bila okoli 14 let.
Ob nedeljah ob 10.00, kajpak, ravno v času nedeljske svete maše, morata po dva iz vsake hiše na polje iskat koloradske hrošče.
Velika nevarnost, ki grozi pridelku! Vsako nedeljo, dva iz vsake hiše, iz cele (precej velike) vasi, ogromno ljudi, ki hodi po polju gor in dol. In kaj iščejo? Koloradskega hrošča, ki ga ni.
Pred očmi se mi odvrti slika, ne vem ali naj se smejim ali naj se zgražam. Bizarno, groteskno. Vse skupaj spominja na neko krajšo zgodbo, ki spada med obvezno domače branje v srednji šoli. A to ni zgodba, to je resničnost, ki se je dogajala pred našim pragom.
Našli so enega, prvega v naših krajih, tam na njivi, ko greš proti Srednji vasi, malo naprej od Medenega vrta in osnovne šole. Tisto njivo so preorali in prekopali, da je na njenem mestu nastala ogromna jama. Povod za vsakotedensko akcijo, vsi za skupno dobro, boj proti grožnji državi. Proti namišljenemu napadalcu, ki se mu je potrebno upreti z vsemi štirimi. Vsi za enega, eden za vse!
Niti en ni nikoli več našel enega samega hrošča. Uspeli smo! Premagali smo ga, skupaj. Zanemarimo dejstvo, da ga nikoli sploh ni bilo. Važno, da smo zmagali! Važno, da je ukaz vodstva, važno je, da ljudstvo sledi.
Stric Jernej je bil prijeten človek. Njen najljubši stric. Skodranih las in vedno pripravljen, da tako ali drugače popestri situacijo. Prijazen in dober.
"UUUUU kakšna zaleeega, uuuuu zalega . . . zalega . . ." nekega nedeljskega dopoldneva povsem resnega obraza. Ljudje s cele njive so se zbrali okrog njega. Morda, res ne iščemo, nekaj česar ni. In okrog česa so se zbrali? Okrog dreka! Dreka, ki ga je nič hudega sluteč, tam izpustil morda kak pes, morda kdo drug. Toliko o zalegi hroščev, ki so jih neomajno iskali. In iskali so naprej, hrošča, ki ga ni, vse dokler se pristojni niso odločili, da so koloradskega hrošča dokončno iztrebili.
Čez nekaj let, morda deset, kdo bi vedel, jih je bilo po njivah polno. Takrat se ni nihče več zmenil zanje. Najbrž je bil v igri ravno kakšen drug sovražnik, ki je ogrožal obstoj naroda. Zunanja grožnja je odlična metoda, kako obdržati ljudi skupaj, kljub njihovi različnosti. Pa naj bo to hrošč, sosednja država ali kdovekaj . . . pa čeprav le namišljen.
Ob nedeljah ob 10.00, kajpak, ravno v času nedeljske svete maše, morata po dva iz vsake hiše na polje iskat koloradske hrošče.
Velika nevarnost, ki grozi pridelku! Vsako nedeljo, dva iz vsake hiše, iz cele (precej velike) vasi, ogromno ljudi, ki hodi po polju gor in dol. In kaj iščejo? Koloradskega hrošča, ki ga ni.
Pred očmi se mi odvrti slika, ne vem ali naj se smejim ali naj se zgražam. Bizarno, groteskno. Vse skupaj spominja na neko krajšo zgodbo, ki spada med obvezno domače branje v srednji šoli. A to ni zgodba, to je resničnost, ki se je dogajala pred našim pragom.
Našli so enega, prvega v naših krajih, tam na njivi, ko greš proti Srednji vasi, malo naprej od Medenega vrta in osnovne šole. Tisto njivo so preorali in prekopali, da je na njenem mestu nastala ogromna jama. Povod za vsakotedensko akcijo, vsi za skupno dobro, boj proti grožnji državi. Proti namišljenemu napadalcu, ki se mu je potrebno upreti z vsemi štirimi. Vsi za enega, eden za vse!
Niti en ni nikoli več našel enega samega hrošča. Uspeli smo! Premagali smo ga, skupaj. Zanemarimo dejstvo, da ga nikoli sploh ni bilo. Važno, da smo zmagali! Važno, da je ukaz vodstva, važno je, da ljudstvo sledi.
Stric Jernej je bil prijeten človek. Njen najljubši stric. Skodranih las in vedno pripravljen, da tako ali drugače popestri situacijo. Prijazen in dober.
"UUUUU kakšna zaleeega, uuuuu zalega . . . zalega . . ." nekega nedeljskega dopoldneva povsem resnega obraza. Ljudje s cele njive so se zbrali okrog njega. Morda, res ne iščemo, nekaj česar ni. In okrog česa so se zbrali? Okrog dreka! Dreka, ki ga je nič hudega sluteč, tam izpustil morda kak pes, morda kdo drug. Toliko o zalegi hroščev, ki so jih neomajno iskali. In iskali so naprej, hrošča, ki ga ni, vse dokler se pristojni niso odločili, da so koloradskega hrošča dokončno iztrebili.
Čez nekaj let, morda deset, kdo bi vedel, jih je bilo po njivah polno. Takrat se ni nihče več zmenil zanje. Najbrž je bil v igri ravno kakšen drug sovražnik, ki je ogrožal obstoj naroda. Zunanja grožnja je odlična metoda, kako obdržati ljudi skupaj, kljub njihovi različnosti. Pa naj bo to hrošč, sosednja država ali kdovekaj . . . pa čeprav le namišljen.
.JPG)
Komentarji
Objavite komentar