Peru, Peru, Peru, Peru, PERU

Od takrat sta minili že dolgi dve leti. Toda spomin ostaja. Ostajajo spoznanja. Ostajajo trenutki, ki se prikradejo v spomin, ko najmanj pričakuješ. Tega kar doživiš, ni moč kar tako pozabiti.
Predvčerajšnjem sem se spravila urejat nešteto fotografij, da bi nastala neka celota brez ponavljanja in v sprejemljivem obsegu. Res je lep občutek, ko se spomniš na vse tiste otroke. Le koliko so že zrasli od takrat? Toda vse to je le spomin, že malo zabrisan, samo slike, filmčki . . .
Potem pa me včeraj klikne Marjeta in reče naj se vpišem na skype, ker imajo na vezi Andrejo. Povedala nam je zanimiv običaj ob aktualnih praznikih, kako se imajo, kaj je novega . . . Potem pa je mimo prišla Rosana in nas pozdravila.
Andrejin glas, zgodba o običaju, Rosanin castejano. To je bilo tisto kar je spomine prelevilo v občutke. Tisto posebno čutenje, ki smo ga začeli razvijati, a smo nato odšli. Ti občutki, to dojemanje sveta se je ob pogovoru za trenutek zopet pojavilo. V meni pa pustilo zavedanje, kako zelo sem se v teh dveh letih oddaljila od tistega pravega občutja in doživljanja Peruja. Kaj so potem tisti spomini, ki sem jih obujala dan pred tem? Razum brez duše!? So le spomini, občutek pa je tisti, ki da spoznanju pravo vrednost.