Tudi v mestu vzhaja sonce

Ponoči se vračam domov in prijetno svež zrak mi boža žareča lica.
Gor, dol, gor, dol, gor, dol . . .
Monotono vrtenje nog in prazna ravna ulica, ki ji ni videti konca, me zazibata v razmišljanje, kako lep dan je za mano.

Že navsezgodaj me je razveselila živo rdeča zarja, ki se je v ozkem pasu raztezala po horizontu. Bil je nadvse čudovit pozdrav za dobro jutro. Ta se je sicer, zaradi moje narave, začel nekoliko kasneje, a nič za to. Dan je bil raznolik in polno doživet. Take imam najraje!

A lahko bi ga videla tudi drugače. Nadležnega, polnega odvečnih obveznosti, prenatrpanega . . .
Zopet sem plačala zamudnino v knjižnici, v nabiralniku me čaka položnica za internet, ki nam pravzaprav zaradi tehničnih težav, že nekaj dni ne dela, potem je bil tu še obvezen nakup vsakodnevni dobrin, ki jih nato s težavo privlečeš v tretje nadstropje, pa večurno učenje in za piko na i je sledilo še načrtovanje s sovoditelji. Toda dneva še ni bilo konec. Za konec mi je ostalo še toliko energije, da sem se nekajkrat zavrtela po plesišču nasmejanih obrazev.

Gor, dol, gor, dol, gor, dol . . .
Vesela vdihnem svež nočni zrak. Vesela, da sem končno vrnila knjigo, da bo v hladilniku kaj za pod zob, da sem vsaj enkrat pravočasno začela z učenjem, da smo naredili odličen program, da ne morem ves čas po nepotrebnem viseti na računalniku, da me obkrožajo super ljudje, da lahko plešem in se nenazadnje, vozim s kolesom.

V naslednjem trenutku mi pogled uide v nebo. Jasno, zimsko nebo. Ta prizor me še dodatno podžge in na usta se prikrade nasmešek. Na poti domov namreč nisem sama. Družbo mi delajo Orion, Bik, Plejade, pa Kasiopeja, Veliki in Mali voz ter ostala druščina. Tako žareče mi v tihi noči šepetajo: “ Lahko noč, želimo ti lepe sanje!” V tem trenutku mi prav zares ne preostane drugega, kot da za nekaj časa postojim in se jim pridružim. Tišina. Le jaz in one.

Gor, gor, gor, gor, gor, gor …
Povzpenjam se po stopnicah, utrujena, toda očarana od preteklega dne. V stanovanju je že vse tiho. Komaj čakam, da se tudi jaz zakotalim v posteljo. Toda . . .

Na mizi zagledam rjavo kuverto, žigosano tam nekje čez lužo, ki vztrajno čaka, da jo odprem. Še eno presenečenje današnjega dne. Kot, da še ni bilo dovolj za danes. Z zanimanjem pogledam kaj skriva – novoletno voščilo. Samo še to preberem. Potem bo dovolj za danes.

Pustimo kaj lepega še za jutri, pojutrijšnjem in dan po njem. Pustimo kaj lepega, še za leto, ki je pred nami. Da bodo žarela jutra in se bodo iskrile noči. Prav tam vmes pa se bodo srečali naši iskrivi pogledi in žareči nasmehi.