Zapečkar ali popotnik

Zadnje čase se mi zdi, da je postalo že skoraj moderno govoriti o tem, koliko kilometrov prepotuje hrana, ki jo jemo.
Seveda tudi sama zelo podpiram ideje o samozadostnosti in tem, da jemo sezonsko hrano. Večji problem je preiti iz ideje na dejanje. A pri nekaterih živilih nam vseeno kar dobro uspeva :)

Na to so me pravzaprav spomnila jabolka na mizi, nekaj minut za tem, ko sem na internetu zasledila slike "poletnega" sadja, ki ga lahko kupimo v zimskem času. Da je prišlo do nas je prepotovalo tudi več kot 12 000 km. In ob tem ostalo nadvse lepo in nepoškodovano.

In jabolka na mizi?
Prepotovala niso niti kilometra. (Kadar jih jem doma.)
Tudi špricana niso bila nikoli.

Naravno je, da jih po daljšem času na toplem načne gniloba.
Za vse tiste, ki nima(j/m)o časa delati štrudla, sem odkrila en odličen recept za čežano.

Sploh ne vem, če bi mu lahko rekla recept, ker je tako enostaven.

Jabolka narežemo na kose (seveda odstranimo vse kar ni jedljivo) in jih damo v posodo z malo vode. Dodamo še nekaj cimeta in kuhamo toliko časa, da se zmehčajo.
To je to! :)
(Dovolj sladko tudi za sladkosnede.)

Ana pa že pridno opravlja mesečni IV IZZIV in poje jabolko na dan.

Koliko kilometrov pa naredi tvoja hrana?
Je bolj zapečkar ali svetovni popotnik?

Zame eden redkih primerov, ko mi je beseda zapečkar veliko ljubša.