Poletje v znamenju skavtov

Moje 11. skavtsko poletje je prekosilo vsa dosedanja.

Nekaj prvih dni julija je bilo še posvečenih študijskim rečem, nato sem se za nekaj dni odpravila na morje oz. na SMS (ker pomeni swing morja in sonca), kjer smo se že petič do sedaj imeli super fino fajn.

Potem so sledile še zadnje priprave na tabor: organizacijska, kostumska in scenska priprava prvega večera na Kvajdeju, pregled šotorov, priprava četine opreme in dokončna določitev poti predtabora.

In nastopil je usodni petek 13. in s tem skoraj mesec dni skavtskih dogodivščin. Z nič ali nekajdnevnimi premori so se zvrstili: predtabor, Kvajdej (tabor vseh gorenjskih čet), 20 letnica stega, taborna šola metode IV in tabor voditeljev - Ogenj v meni.

Predtabor: od Hudega pri Tržiču preko Brezij, Radovljice, Bleda do Nomenja

Kvajdej, 1. dan: prihod, postavljanje tabora, uvodni večer

Kvajdej, 2. dan: celodnevna velika igra

Kvajdej, 3. dan: dobro delo, čas za četo-kopanje, večerja v gosteh, plesni zabavni večer in osvojeno 2. mesto :)

Kvajdej, 4. dan: vodne igre in pot preživetja

Kvajdej, 5. dan: dan odprtih vrat, obisk staršev in čas za počitek ter prostočasne aktivnosti

Kvajdej, 6. dan: dež, delavnice in nora zabava

Kvajdej, 7. dan: pospravljanje in odhod domov

20 letnica Triglavskega stega - Kranj 1

taborna šola metode IV, Rateče pri Škofji Loki

tabor voditeljev - Ogenj v meni: potovalni del od Ajdovščine preko Nanosa do Šmihela pod Nanosom, kjer je bil stacionarni del


Moje stanje na koncu skavtskega meseca je bilo neprecenljivo. To so bili res dobri, kvalitetni, zabavni in nori tabori. Na koncu si nisem želela, da bi bilo vsega že končno konec. Želela sem si, da bi tako življenje kar trajalo in trajalo.
Zgodila se mi je le ena čudna stvar. Prvič in najbrž tudi zadnjič v življenju se mi je zgodilo, da nisem več hotela, mogoče le nisem več zmogla spoznati nobenega novega človeka. To se sliši res čudaško. Toda pri vsej tej množici novih obrazov, novih poznanstev, novih prijateljev, novih znancev . . . Sem tako rekoč dosegla svoj limit.
Tako se je po mesecu dni prav prileglo priti domov in nekaj dni v miru premleti in shraniti vso dobljeno energijo. Po tistih nekaj dneh pa bi zopet živela v naravi s temi čudovitimi ljudmi.

Ob koncu sem takole zapisala svoje občutje:
Ne samo ogenj... v meni gori cel kres! :D (se vidi, da je požarna ogroženost)
Za mano je res neverjeten skavtski mesec.
En tabor boljši od drugega.
Energija kar buta.
Hvala vsem novim in starim prijateljem za vse trenutke, dneve, nasmehe, trud, spodbudne besede, ideje, skupno švicanje, pogovore, smeh, pesmi, objeme, iskrice...
Nepozabno in neprecenljivo! :D