Polnoletnost
Verjetno se še vsi spominjamo, kako smo si kot najstniki želeli odrasti. Posebno 18. rojstni dan in s tem polnoletnost, nam je predstavljal največjo ločnico na tej obljubljeni poti. Večkrat smo razmišljali, naglas ali potiho: "Ko bom jaz enkrat 18. Takrat bom velik. Takrat bo . . ." Takrat bo . . . to ali ono, vsi pa smo imeli velike in dolgoročne načrte s svojim življenjem.
Spominjam se teh najstniških želja in načrtov. Najbolj mi je v spominu ostal ta, da bom vzela svoj ruzak in se sama ali še s kom za začetek usedla na vlak in odšla na en dokaj nenačrtovan evrotrip, kasneje pa jo mahnem še na druge celine. Druga je bila, da živim v svojem stanovanju. Neskončno sem se veselila tudi vozniškega izpita in časov, ko ne bo potrebno za vsako bolj pozno (ko avtobusi ne vozijo več) malenkost klicati staršev in jih prositi za prevoz. Verjetno jih je bilo še nekaj, a mi trenutno ne pridejo v spomin.
Prišel je 18. rojstni dan. Še vedno se ga dobro spominjam. Pravzaprav se mi zdi, kot da bi bil ravnokar. In tu je ta preobrat, kar naenkrat se ne vlečejo več leta, ko nekaj komaj pričakuješ. Kar naenkrat leta začnejo bežati, da jih komajda še dohajaš. Ne, niti malo se ne čutim stare in ni mi prav nič hudega. Prej nasprotno! Toda, občutek imam, da so ta 3 leta minila kot bi mignil.
Pravzaprav me je do razmišljanja o polnoletnosti pripeljal Anin 18. rojstni dan.
Oh, ja, tudi moja sestrica je polnoletna.
.JPG)
.JPG)
.JPG)
.JPG)
.JPG)
Z Aninim rojstnim dnevom se je pravzaprav na koncu vse zelo dobro izteklo.
Bilo je ravno v tistih nekaj dneh, ko sem bila med tabori doma. Starša sta odšla na počitnice in pustila lepo zavito darilo. Toda . . . ne more biti le to.
Za tako pomemben rojstni dan pa tudi sicer za mojo super sestro. Že tako ali tako pravzaprav ravno na njen rojstni dan odhajamo na tabor voditeljev.
Na mojo srečo se je domov s počitnikovanja vrnila popoldne, en dan pred odhodom. Tako sem imela dovolj časa, da vse pripravim in jo zvečer prijetno presenetim.
Naslednje jutro pa s šopom pisanih balonov in lepimi željami novim dogodivščinam naproti :)
Spominjam se teh najstniških želja in načrtov. Najbolj mi je v spominu ostal ta, da bom vzela svoj ruzak in se sama ali še s kom za začetek usedla na vlak in odšla na en dokaj nenačrtovan evrotrip, kasneje pa jo mahnem še na druge celine. Druga je bila, da živim v svojem stanovanju. Neskončno sem se veselila tudi vozniškega izpita in časov, ko ne bo potrebno za vsako bolj pozno (ko avtobusi ne vozijo več) malenkost klicati staršev in jih prositi za prevoz. Verjetno jih je bilo še nekaj, a mi trenutno ne pridejo v spomin.
Prišel je 18. rojstni dan. Še vedno se ga dobro spominjam. Pravzaprav se mi zdi, kot da bi bil ravnokar. In tu je ta preobrat, kar naenkrat se ne vlečejo več leta, ko nekaj komaj pričakuješ. Kar naenkrat leta začnejo bežati, da jih komajda še dohajaš. Ne, niti malo se ne čutim stare in ni mi prav nič hudega. Prej nasprotno! Toda, občutek imam, da so ta 3 leta minila kot bi mignil.
Pravzaprav me je do razmišljanja o polnoletnosti pripeljal Anin 18. rojstni dan.
Oh, ja, tudi moja sestrica je polnoletna.
.JPG)
.JPG)
.JPG)
.JPG)
.JPG)
Z Aninim rojstnim dnevom se je pravzaprav na koncu vse zelo dobro izteklo.
Bilo je ravno v tistih nekaj dneh, ko sem bila med tabori doma. Starša sta odšla na počitnice in pustila lepo zavito darilo. Toda . . . ne more biti le to.
Za tako pomemben rojstni dan pa tudi sicer za mojo super sestro. Že tako ali tako pravzaprav ravno na njen rojstni dan odhajamo na tabor voditeljev.
Na mojo srečo se je domov s počitnikovanja vrnila popoldne, en dan pred odhodom. Tako sem imela dovolj časa, da vse pripravim in jo zvečer prijetno presenetim.
Naslednje jutro pa s šopom pisanih balonov in lepimi željami novim dogodivščinam naproti :)
.JPG)
Komentarji
Objavite komentar